kazalo kontakt pridruži se nam povezave english
O nas Dejavnosti Publikacije Aktualno Kaj lahko narediš ti
Podnebne spremembe
 

Kaj so
Vzroki
Posledice
Podatki
Rešitve
Znanost
Virtualna razstava
Debata post 2012
Trgovanje z emisijami
Povezave

Energija
Mobilnost
Davčna reforma
Potrošništvo
Podnebje in razvoj

iskanje

kaj delamo mi?
 

 

kaj lahko narediš ti?
 

 

v središču
utrinek
Ne kupujmo zmrznjene hrane. Pakiranje in priprava zmrznjene hrane je energetsko zelo potratno, zato izbirajmo svežo hrano.
članstvo




Rešitve

Za reševanje izziva spreminjajočega se podnebja je na voljo že veliko predlogov, od tehnologij za rabo obnovljivih virov energije do mednarodnih dogovorov. Pomembno je poudariti, da obstoječe rešitve, v nasprotju s prepričanjem večine ljudi, ne bodo uničile našega življenjskega standarda in naših gospodarstev, ampak jih utegnejo celo izboljšati. Reševanje problema lahko, sodeč po številnih študijah, pripomore k nastajanju številnih novih delovnih mest, prinese razvoj v manj razvite predele, naredi gospodarstva bolj učinkovita in nam pomaga zmanjšati številne stroške.

Glede na to, da največ emisij TGP prispevata sektorja energetike in prometa, je predlaganih rešitev največ prav v teh sektorjih. Predstavljene so v podstraneh Energija, Mobilnost in Kaj lahko narediš ti?

Prilagajanje na spremenjeno podnebje

Ker so nekatere posledice spreminjanja podnebja že občutne in jih ne moremo več preprečiti, se je nanje potrebno prilagoditi. Nekatere države s prilagajanjem ne bodo imele preveč težav, saj so spremembe manjše in ne vplivajo prav veliko na njihovo gospodarstvo, medtem ko bodo nekateri deli sveta močno prizadeti. V Afriki je npr. že prišlo do velikih odmikov in sprememb v padavinskih vzorcih, ravno padavine pa so tisti element podnebja, od katerega so afriške skupnosti najbolj odvisne. Večina gospodarskih dejavnosti je vezana na dež in sprememba padavinskih vzorcev vodi vse bolj pogosto v popoln propad pridelka. Nepričakovana deževja pa imajo vplive tudi na zdravje ljudi: nepričakovane poplave vodijo v povečano število zajedavcev v vodi in lahko vodijo v epidemije, npr. kolere. V gorovjih se zaradi višje temperature (sicer ne bi preživeli na takšnih področjih) uspejo obdržati komarji, ki prenašajo malarijo. To je le nekaj primerov ranljivosti Afrike zaradi spreminjajočega se podnebja.

Napori za zmanjšanje emisij morajo biti zato ponekod tesno povezani z napori za prilagajanje na že opazne spremembe v podnebju. Najbolj ranljivi ekološki in socialno-gospodarski sistemi so tisti, ki so se najmanj sposobni prilagoditi na spreminjanje podnebja. Zato je potrebno naše znanje dopolniti z novimi raziskavami o sposobnosti prilagajanja ter prilagajanje tudi vključiti v razvojne politike držav.

Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC)

Leta 1990, ko je prvo poročilo IPCC opozorilo na pomembnost reševanja problema na svetovni ravni, so se začela mednarodna pogajanja za oblikovanje konvencije, ki bi naslovila spreminjanje podnebja. Tako je nastala Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja, ki jo je junija 1992 na svetovnem vrhu za Zemljo v Riu de Janieru podpisalo 154 držav (do danes že 186). Konvencija predstavlja mednarodni pravni okvir za boj proti spreminjanju podnebja. Konvencija je stopila v veljavo marca 1994, ko jo je ratificiralo 50 držav podpisnic. Države podpisnice se letno sestajajo na t. i. srečanju pogodbenic (Conference of the Parties - COP).

UNFCCC v drugem členu opredeljuje splošni cilj: 'Končni cilj te konvencije in vseh z njo povezanih pravnih instrumentov, ki jih lahko sprejme srečanje pogodbenic, je v skladu z njenimi določili doseči ustalitev koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na takšni ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem. Ta raven naj bi bila dosežena v časovnem obdobju, ki ekosistemom dovoljuje naravno prilagoditev spremembi podnebja, zagotavlja, da ne bo ogroženo pridobivanje hrane, in ki omogoča trajnostni gospodarski razvoj.'

UNFCCC temelji na štirih glavnih načelih:
Enakost – kako se naj razdeli breme zmanjšanja emisij TGP, da bo pošteno razdeljeno med narodi, upoštevajoč dejstvo, da trenutno emisije v glavnem nastajajo v razvitih državah.
Previdnost – znanost o podnebju sloni na ocenah, ki so povezane z negotovostmi. Članice pa morajo delovati zdaj, da zaščitijo podnebje, in ne morejo čakati, da dobijo absolutne znanstvene dokaze o posledicah podnebne spremembe.
Učinkovitost – politike in ukrepi za boj proti podnebni spremembi morajo biti stroškovno učinkoviti, tako da zagotovijo globalne koristi po najnižji možni ceni.
Trajnostni razvoj – opredeljen kot 'razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjih generacij brez zmanjševanja zmožnosti prihodnjih generacij za zagotavljanje njihovih potreb.'

Konvencija vse članice zavezuje k spremljanju in poročanju o emisijah TGP, pripravi in izvajanju ukrepov za boj proti podnebni spremembi, prilagajanju na podnebno spremembo, razvoju in prenosu novih tehnologij in procesov, informiranju in ozaveščanju, podpori državam v razvoju ter poročanju.

Okoljevarstveniki so podpisnice Konvencije kritizirali, ker niso določili pravno zavezujočih ciljev in časovnice za zmanjševanje emisij TGP. Razlog temu je predvsem močno lobiranje lobija fosilnih goriv (naftna, premogovniška in avtomobilska industrija). Še več, države proizvajalke nafte so se bale, da bi močan dokument zmanjšal njihov prihodek iz prodaje nafte in zahteval nadomestilo. Na srečo pa status konvencije kot 'okvirne konvencije pomeni', da ji lahko dodajo t. i. protokole, ki specificirajo cilje za zmanjšanje emisij oz. posamezne ukrepe za zmanjšanje emisij TGP.

Kjotski protokol

Na prvi konferenci pogodbenic v Berlinu 1995 so se pogodbenice odločile, da naloge, ki jih nalaga UNFCCC razvitim državam, niso zadostne ter začele nov krog pogajanj za določitev strožjih in bolj natančnih zavez za te države. Po več kot dveh letih pogajanj je bil sprejet Kjotski protokol na tretjem srečanju pogodbenic leta 1997. Osrednji dosežek protokola je opredelitev pravno zavezujočih kvantificiranih omejitev emisij TGP iz razvitih držav.

Protokol razvite države zavezuje k zmanjšanju njihovih emisij TGP za 5.2 % glede na raven iz leta 1990, in sicer v obdobju 2008 – 2012. Države imajo lahko različne cilje, skupaj pa morajo doseči omenjeni cilj zmanjšanja emisij (npr. Slovenija se je zavezala k zmanjšanju za 8 %, Nemčija pa za 21 %).

Da bi postal pravno zavezujoč, je moralo protokol ratificirati 55 pogodbenic, ki skupaj predstavljajo 55 % CO2 emisij razvitih držav v letu 1990. Z ratifikacijo Rusije je Kjotski protokol stopil v veljavo 16. februarja 2005. Nekatere države, npr. Avstralija in ZDA, protokola niso ratificirale. Čeprav je Kjotski protokol tako postal prvi pomemben korak v boju proti spreminjanju podnebja, številni strokovnjaki svarijo, da zmanjšanje emisij za 5.2 % ne bo imelo bistvenega vpliva na spreminjanje podnebja. Še posebej ne zato, ker ima protokol na voljo mehanizme, ki po mnenju okoljevarstvenikov lahko državam omogočijo izogibanje obvezam.

Prožni mehanizmi

Poleg domačih politik in ukrepov, s katerimi bodo države zmanjševale emisije TGP, Kjotski protokol uvaja še t. i. prožne mehanizme (flex-mex). Namen prožnih mehanizmov je pomagati razvitim državam doseči njihove cilje tako, da jim omogočajo zmanjševanje emisij tam, kjer je to cenovno najbolj ugodno. Istočasno s tem pospešujejo prenos tehnologij in pritok denarja v države v razvoju. Sodelovanje v teh mehanizmih je prostovoljno. Mehanizmi so trije:

Mehanizem skupnega izvajanja (joint implementation – JI)

Razvite države lahko prenesejo v ali pridobijo od katerekoli druge razvite države enote zmanjšanja emisij (ERU), ki izhajajo iz projektnih aktivnosti, ki zmanjšujejo emisije TGP ali izboljšujejo odstranjevanje le-teh s ponori v času prvega ciljnega obdobja (2008 – 2012). Glavni načeli mehanizma skupnega izvajanja sta dodana vrednost in izhodiščno stanje. Dodana vrednost pomeni, da mora projekt nekaj spremeniti glede na stanje, ki bi bilo, če projekt ne bi bil izveden. Dodano vrednost ima lahko z vidika okolja, financiranja, tehnologije ali pravne ureditve. Da bi lahko ugotovili, za koliko projekt pripomore k zmanjšanju emisij, je treba definirati izhodiščno stanje.

Mehanizem čistega razvoja (clean development mechanism – CDM)

Mehanizem čistega razvoja je glavni mehanizem za premostitev razlik med razvitimi in razvijajočimi se državami. Ta mehanizem pomaga državam v razvoju doseganje trajnostnega razvoja, razvitim državam pa omogoča uporabo enot zmanjšanja emisij, ustvarjenih pri takih projektih, za doseganje njihovih zavez po protokolu.

Trgovanje z emisijami (emissions trading – ET)

Trgovanje z emisijami omogoča dvema subjektoma (državama ali podjetjema), ki morata zmanjševati emisije, da s svojimi emisijami trgujeta. Čeprav mnogi 'pravico' do onesnaževanja in trg za trgovanje z emisijskimi dovolilnicami vidijo kot neetični pristop k zmanjševanju emisij TGP, je ta pristop v Kjotskem protokolu in tudi v EU trdno ukoreninjen. Emisije TGP prispevajo k spreminjanju podnebja ne glede na to, kje nastanejo, zatorej je vseeno, kje jih zmanjšamo. Učinek trgovanja naj bi tako bil nevtralen. Težave nastopijo, ko se v trgovanje vključijo države, kot sta Rusija ali Poljska, ki so svoje emisije bistveno zmanjšale v 90-ih zaradi zloma industrije, v mednarodnih pogajanjih pa dosegle, da se jim kot izhodiščne emisije štejejo emisije iz let pred zlomom industrije. Posledica tega je, da te države lahko svoje emisije po Kjotskem protokolu v bistvu povečajo, v kolikor pa jih ne povečajo zaradi rasti svojega gospodarstva, jih lahko prodajajo drugim, ki tako na račun zloma gospodarstev lahko povečajo svoje emisije. Temu pojavu rečemo 'vroči zrak' (hot air).

Focus, društvo za sonaraven razvoj
Maurerjeva 7
1000 Ljubljana
info@focus.si
O nas Dejavnosti Publikacije Aktualno Kaj lahko narediš ti